Diplomanti oddelka

Janja Žmavc

raziskovalka klasične retorike ter vzgoje in izobraževanja na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani, visokošolska učiteljica za jezikoslovje na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem

Stari Grki in Rimljani so me vedno močno zanimali. V osnovni šoli je bila moja najljubša knjiga Najlepše antične pripovedke Gustava Schwaba, ki sem si jo nenehno izposojala v mestni knjižnici. Grško-rimska zgodovina, umetniške upodobitve, muzejski eksponati, s katerimi sem nato prišla v stik kot srednješolka, so mojemu začetnemu navdušenju nad mitologijo dodali spoznanje o civilizacijskem vplivu antike, ki pa je zame kljub temu ostajala svet nekje daleč, sicer čudovit, a neoprijemljiv.

Zato v resnici nisem veliko oklevala, ko sem se odločila za študij latinščine in stare grščine, čeprav v tistem času ta ni veljal za posebej odobravanja vredno izbiro. Iz tipanja po sledeh starih Grkov in Rimljanov sem skozi njihov jezik želela vstopiti v ta prostor in čas. A študij klasičnih jezikov nikakor ni bil zgolj študij jezika. Program je pokrival široko področje kulturne zgodovine in kar je bilo zame najpomembneje, temeljil je na branju in interpretiranju izvirnih besedil.

To izkušnjo najlažje primerjam z eksplozijo okusov ob zaužitju zapletene jedi in to je bil zame študij klasične filologije. Občutek znanega, ki ga spremlja množica vprašanj od kod, zakaj, kako. Toda najpomembnejše spoznanje, ki je bilo in je še danes ključno tudi za moj poklicni razvoj raziskovalke in učiteljice, so mi posredovali takratni profesorji in profesorice: stopiti v stik z antično besedo in mislijo ne pomeni odkriti davno pozabljenih skrivnosti, ampak je raziskovanje našega vsakokratnega odnosa do antike in je rezultat prostora in časa, v katerem se odvija. Skozi antiko vsakič na novo uzremo sebe in svoj svet, svoje bogove in govorico.

Mateja Počkaj

profesorica latinščine in grščine

»Le kaj ti bo študij klasične filologije v življenju?«, je bilo najpogostejše vprašanje, ki so mi ga neverneži zastavljali med mojim univerzitetnim študijem na Oddelku za klasično filologijo.

No, ravno latinščina in grščina sta mi prinesli službo, ki sem jo sanjala kot otrok, to je profesorski poklic. Po zaključenem magisteriju na pedagoški smeri Oddelka za klasično filologijo sem namreč dobila mesto profesorice grščine in latinščine na klasičnem liceju Franceta Prešerna v Trstu. Tako sem se po petih letih bivanja v Ljubljani vrnila v svoj rojstni Trst, kjer še vedno poučujem oba klasična jezika na liceju s slovenskim učnim jezikom.

Biti profesorica je zame veliko poslanstvo; biti profesorica klasičnih jezikov pa še večje. Dokazati dijakom, da je v dobi tehnologije, robotizacije in virtualnih svetov antična kultura še vedno aktualna in moderna, je moj vsakodnevni izziv, ki se ga lotevam z ljubeznijo in pozitivno energijo.

Z isto ljubeznijo, radovednostjo in kančkom ljubosumja sem pet let poslušala predavanja svojih univerzitetnih profesorjev. Občudovala sem njihovo ogromno znanje in strast do antike, zelo pa sem cenila tudi to, da so do nas študentov imeli zelo iskren odnos.

Spominov na tiste dni je res veliko: od božičnih čajank do brucevanj v stilu antičnih pojedin, od guljenja grške in rimske slovnice, zlasti glagolskih paradigem, do prevajanja čudovitih antičnih besedil, ki so še danes temelj svetovne literature. Študij klasične filologije mi ni dal le poklica; obogatil je tudi mojo osebnost ter me naučil svobodnega razmišljanja in jezikovne elastičnosti.

Marko Kastelic

profesor latinščine

Študij na oddelku klasične filologije in primerjalne književnosti sem začel z letom zamika, saj se je srednješolsko obdobje pri meni izkazalo za naporno. Verjetno so bili krivi hormoni, a so se tudi ti ustalili po letu dela in nekaj potovanj. Ker sem se z latinščino srečal že v srednji šoli – in v spopadanju z oblikami in prevodnimi variantami silno užival – je bil moj prvi študijski dan podoben prihodu domov po letu dni. Še danes mislim, da mi je strukturiranost (in discipliniranost) latinščine klasičnega obdobja pomagala odkriti podobne lastnosti tudi pri sebi samem. Če le nisem pregloboko zašel v Plavtovo latinščino, sem po dveh letih na oddelku dobil občutek, da me stari Rimljani ne bi prodali – no ja, dokler ne bi bil suženj, seveda.

Proti koncu študija sem poskušal izkoristiti vsako priložnost za pridobivanje novih veščin; inštruiranje, pisanje reklamnih člankov in pisanje literarnih kritik za program ARS so me privedli do prve prave zaposlitve na gimnaziji. Danes poučujem latinščino na klasični gimnaziji in predmet gledališče (Theater) na gimnazijskem programu mednarodne mature v Novem mestu.

Nada Marija Grošelj

samostojna prevajalka in predavateljica angleščine na FF UL

Če poskusim odgovoriti na vprašanje, zakaj je bil študij latinščine, h kateremu je sodilo tudi precej pouka starogrškega jezika in književnosti, zame formativna izkušnja, bi se odgovor verjetno glasil: zaradi profesorjev. Seveda je bila pomembna in po izobrazbeni plati bistvena pridobitev, da sem dobila pregled nad tem obsežnim področjem: pregled nad jezikom, zgodovino jezika, književnostjo nasploh in po posameznih zvrsteh, zgodovino in še čem. Toda tisto, kar se mi je zdelo res enkratno in je vplivalo tudi na mojo osebnost, moj odnos do rimske kulture in do znanstvenega in prevajalskega dela, je bil brez dvoma odnos profesorjev do predmetov, ki so jih predavali. Predavanja iz rimske književnosti, če se omejim nanja, nikakor niso bila zgolj narekovanje podatkov, prepisanih iz leksikonov ali drugih knjig. Bila so izraz predavateljevega pristnega navdušenja nad obravnavano tematiko, ki se je sicer pri vsakomer kazalo drugače, vselej pa je dajalo izraz vrednostnim sodbam ter doživetim, impresivnim in večkrat kar liričnim opisom. Ne glede na to, ali se je slušatelj dejansko strinjal z vsemi mnenji in ocenami, mu je ta globoko osebni pristop moral vtisniti pečat, kakršnega nemara ne prejmemo pri vseh univerzitetnih predavanjih in seminarjih.

Po diplomi iz angleškega in latinskega jezika s književnostjo sem se zaposlila kot mlada raziskovalka na Oddelku za anglistiko in amerikanistiko, kjer sem leta 2005 doktorirala. Odtlej sem samostojna prevajalka, na Filozofski fakulteti pa kot zunanja sodelavka z nazivom docentke poučujem angleščino. Prevajam leposlovna, strokovna in znanstvena besedila iz angleščine, latinščine in švedščine in iz slovenščine v angleščino. Za prevode sem prejela vrsto nagrad in priznanj, med njimi Sovretovo nagrado, najpomembnejšo nagrado za prevajalske dosežke na Slovenskem (2011).

Matevž Zupančič

direktor KK Helios Suns Domžale

Spadam že v generacijo, ki je uspešno končala študij klasične filologije še po predbolonjskem sistemu, torej bojda po tistem težjem, ampak o tem naj sodi kdo drug. Da sem se sploh lotil te »neprofitne« eksotike, je verjetno posledica dejstva, da sem vedno sledil svojim željam in zanimanjem ter odločitvi, da nikoli ne bom počel nečesa, kar me ne zanima in osrečuje. Enako se je zgodilo po diplomi, ko sem se nekaj časa sicer ukvarjal s prevajanjem starih besedil za razne založbe, leto dni poučeval latinščino, nato pa v skladu z zgoraj opisano življenjsko filozofijo posel zamenjal za hobi (in obratno). Kot košarkarski funkcionar v Sloveniji in širše delujem že dobrih 16 let in, kot kaže, bo vsaj nekaj časa tako še ostalo. Med tem sem si vzel čas za podiplomski študij športnega managementa v tujini. Antika ostaja moj hobi, še neizpolnjena želja za prihodnost pa dokončno znanje nove grščine. Znanje stare je pri tem v veliko pomoč. Menim tudi, da poznavanje »mrtvih« jezikov in kultur odlično poživi razumevanje današnjih kulturnih, družbenih in političnih procesov ter splošno razširi obzorje posameznika, doda globino ter včasih kanček intelektualne predrznosti in arogance.

Rok Kuntner

doktorski študent na Univerzi v Würzburgu

Po zaključenem magistrskem programu Antičnih in humanističnih študijev me je pot vodila na doktorski študij v Nemčijo, kjer na Oddelku za primerjalno jezikoslovje Univerze v Würzburgu raziskujem prevodno tehniko in zgodovino nastanka staroarmenske verzije Psevdo-Kalistenovega Romana o Aleksandru Velikem.

Magistrski študij me je opremil s solidnim znanjem stare, bizantinske in nove grščine ter mi omogočil širok razgled po grški kulturi, književnosti in sorodnih disciplinah klasične filologije. Zlasti v okviru študijskih izmenjav na Univerzi na Dunaju in na Humboldtovi univerzi v Berlinu pa sem se imel priložnost pobliže seznaniti s področjem orientalske preoddaje grških besedil, ki me je kot klasičnega filologa s posebnim zanimanjem za stare orientalske jezike popolnoma prevzelo. Gre za področje srečevanja in plodnega sodelovanja grške, sirske, arabske, armenske in drugih filologij, pa tudi zgodovinskega jezikoslovja. Njegovo bistvo je v zasledovanju »migracijskih tokov« klasične kulturne dediščine, zajete v pisani besedi, na območje Srednjega Vzhoda in Zakavkazja. Pri tem nas zanima tako recepcija posameznega besedila v okviru novega kulturno-civilizacijskega konteksta kakor tudi njegov pomen za rekonstrukcijo grškega izvirnika.

Anja Božič

doktorska študentka na Srednjeevropski univerzi na Dunaju

Pravzaprav si klasične filologije nikdar nisem zares »želela« študirati. Na klasično gimnazijo sem se vpisala, ker nisem marala naravoslovnih predmetov, potem pa sem si želela na študij hispanistike, ker sem rada brala španske pesnike. Na latinščino me je tako zaneslo povsem pomotoma: huda omejitev na hispanistiki mi je za polovico točke preprečila vpis tja. No, saj to je osnova vseh romanskih jezikov, sem mislila, ko sem se sprijaznila s študijem latinščine. Seveda je bilo kmalu jasno, da pri klasični filologiji ne gre za osnove česa drugega, temveč za mnogo več; za povsem samosvoj, odprt in neizmeren svet, ki je od takrat naprej oblikoval vsa moja nadaljnja študijska zanimanja in načrte, v resnici pa tudi vse, kar danes počenjam in sem. In prav takšna celostna izoblikovanost je, če zaupamo klasičnim piscem, najpomembnejše, kar lahko porodi študij določene discipline, hkrati pa bi moral pravzaprav predstavljati njegov smoter. Kot pravi Seneka, pri študiju »iščemo resnico skupaj s svojimi učitelji« (O prostem času 3.1). Natanko tako je na tem oddelku. Profesorice in profesorji študentov ne oskrbijo le s širnim pregledom nad jezikom, književnostjo in vsem, ker sodi zraven v znanstvenem smislu. Z iskreno predanim podajanjem tudi povsem življenjskih resnic mladega duha kultivirajo in osmislijo; kar je bistveno pomembnejše od gole znanstvenosti.

Še vedno rada berem španske pesnike. Vendar mi primanjkljaja tiste polovične točke, ki je povzročila brodolom na klasično filologijo, ni bilo niti enkrat žal.

Monika Osvald

Evropski parlament, Generalni direktorat za prevajanje v Luksemburgu

Še sedaj se spominjam začudenja, ko nam je učiteljica pri uri geografije v petem razredu osnovne šole pripovedovala o Pompejih. Verjetno smo takrat obravnavali izbruhe vulkanov in rimsko mesto je bilo zgovoren primer. Zame je bilo to nenavadno odkritje, kot bi se mi naenkrat odprlo okno v preteklost, v svet pred našim. Antični ostanki seveda, na to sem bila navajena, saj sem otroštvo preživela med zidovi ajdovske Castre, toda celotno mesto, kot filmska kulisa in kamor bi se lahko celo preselila, to me je povsem pretreslo in prevzelo.

Ko sem se ob koncu osnovne šole odločala med novogoriško naravoslovno srednjo šolo in klasično gimnazijo v Gorici, sem se morda ravno pod vtisom Pompejev odločila, da se podam v neznano. Na slovenskem delu Goriške takrat namreč še niso poučevali klasičnih jezikov, tako da je bila latinščina, še bolj pa grščina, zame prava eksotika. Na goriškem liceju so me navdušili tudi za umetnostno zgodovino, zlasti renesanso, zato je bila izbira za študij klasične filologije in umetnostne zgodovine na ljubljanski fakulteti skorajda samoumevna.

Sledila so leta dodiplomskega in podiplomskega študija, ko sem izbrani zanimanji združila v specializaciji za antično umetnost, ki sem jo spoznavala zlasti na rimskih arheoloških inštitutih. Ko sem se kasneje zaposlila na ljubljanski Filozofski fakulteti, sem predavanja pripravljala na tržaški univerzi, saj je tamkajšnja knjižnica bogato založena. In, glej, spet presenečenje, ki jih pripravlja življenje. Tržaški arheološki oddelek že vrsto let sodeluje v izkopavanjih v Pompejih in ponudili so nam izjemno priložnost: študijsko prakso na terenu. »Moje« študentke so preživele poletje v Pompejih! Kar sem sama prejela kot osnovnošolka, sem čez kakih dvajset let lahko predala naprej...

In to bogastvo je z menoj še danes, čeprav me je življenje zaneslo v povsem druge profesionalne vode, trenutno namreč delam v Evropskem parlamentu, na Generalnem direktoratu za prevajanje v Luksemburgu.

Jera Ivanc

prevajalka, dramatičarka, dramaturginja

Najprej Petiškove Stare grške bajke, ki nama jih z bratom prebira stara mama. Potem učbenik Fundamenta latina na zasebnih urah latinščine pri prijateljevi babici, gospe Bredi Milčinski Slodnjak. Potem Srednja naravoslovna šola, v drugem letniku preimenovana v Gimnazijo Bežigrad. V prvem letniku Homer in Sofoklova Antigona, v četrtem navdušenje mladega profesorja filozofije nad Platonom. Izbira študija. Ne jem naravoslovja. Pregledujem jedilnike vseh študijskih smeri na vseh fakultetah UL. Ustavim se pri oddelku za klasično filologijo FF, Grški jezik s književnostjo in Latinski jezik s književnostjo. Ponujajo uvod v klasično filologijo, pregled antične književnosti, grško tragedijo, komedijo, filozofsko prozo, Homerjev jezik … Ne morem verjeti svojim očem, berem dalje. Rimska dramatika, lirika, retorika, historiografija, latinska metrika … Sanjam? Ne. To je to! K sreči ne jaz ne študijska referentka ne opaziva, da ne izpolnjujem pogojev za vpis. Na to me ob podelitvi indeksov opozori predstojnik oddelka, profesor Simoniti. Začnem jecljati, on se nasmehne, zamahne z roko in mi zaželi dobrodošlico. Kjer je volja, tam je pot. In smo šli.

Če bi morala izpostaviti eno stvar, ki mi jo je dal študij, bi izbrala sposobnost, da se ne ustrašim niti najmanjših podrobnosti niti velikih idej. Se pa vse pogosteje izgubim med ljudmi, zato najraje berem, pišem komedije in se med pripovedovanjem starih zgodb družim z otroki.

 Avtor fotografije: Ivan Jakac