Dvanajst razlogov za študij
»Ko ljudem povem, da študiram klasično filologijo, naletim na zelo različne odzive. Večinoma si predstavljajo, da študiram literarne klasike. Takšnim pojasnim, da je moje področje precej starejše od Prevzetnosti in pristranosti. Klasična filologija je interdisciplinarni študij latinskega in grškega jezika in kulture. Nato me skoraj vedno vprašajo: »In kaj boš s tem počel?« Odvrnem, da je klasična filologija kot skupnost nekakšna akademska centrifuga, da povečini ustvarja srednješolske učitelje in profesorje, ki bodo izšolali nove rodove latinistov in grecistov, da pa se občasno ven privrti tudi kakšen zdravnik, odvetnik ali kaj drugega, recimo *khm* Mark Zuckerberg.
To zveni, kot da je to področje stroj za proizvajanje poklicev, s katerimi narediš vtis, vendar klasična filologija zame ni to. Tako jim odgovorim zato, ker vem, da s svojim vprašanjem v resnici mislijo: »Kako pa boš prišel do denarja?« To vprašanje izvira iz danes značilnega pričakovanja, da mora dodiplomska izobrazba usposabljati za poklic. To je vsekakor del dodiplomske izkušnje, vendar ni njen bistveni del. Dodiplomski študij ponuja čas in sredstva za razmišljanje o sebi, za soočanje z velikimi idejami, za boljše razumevanje sveta. Spomnili se boste, kaj je rekel Sokrat, utemeljitelj evropske moralne filozofije: »Nepreiskanega življenja ni vredno živeti« (Saller, 2014). Če univerzo razumemo zgolj kot sredstvo za višjo plačo v prihodnosti, izpuščamo priložnost, ki se v življenju ponudi samo enkrat.
Poglejmo si naslednje anketne odgovore med študenti prvih letnikov skozi zadnjega pol stoletja. Leta 1967 jih je 83% izjavilo, da je njihov osrednji cilj »razviti smiselno življenjsko filozofijo«, medtem ko jih je samo 40% pod »osrednji cilj« navedlo, da bi bili radi dobro preskrbljeni v finančnem smislu. V zgolj dveh desetletjih se je položaj obrnil, prva številka je poskočila na 73%, druga pa padla na 40% (Gold, 1989). Na moji domači ustanovi, na Stanfordu, je vpis na humanistične študije v zadnjih desetih letih padel za 10% (Saller, 2014). Mislim, da sta trenda povezana: humanistika običajno ni posebej donosna, študenti pa se danes na univerzo vpisujejo predvsem zaradi denarja.
S prvimi letniki izpred pol stoletja bi se najbrž kar dobro razumeli, saj nisem nikoli posebej razmišljal o svoji finančni prihodnosti. Klasična filologija zame ni sredstvo za dosego cilja, razumem jo kot cilj. Stara grščina je poznala izraza za dve različni motivaciji pri izbiri študija. Samostalnik τέχνη (tekhne, kot v besedi tehnika) pomeni spretnost, obrt, sredstvo za dosego nečesa (Liddel in Scott, 1819). Pod τέχνη sodijo denimo področja, kot sta strojništvo ali ekonomija. Po drugi strani pa παιδεία, pajdeja, pomeni omiko, kulturo, izpolnjenost (Liddel in Scott, 1819). Tu gre za intelektualno izpopolnitev, za znanje zaradi znanja samega.
Klasično filologijo študiram zaradi pajdeje, nanjo nikoli nisem gledal kot na sredstvo za dosego nečesa drugega. A ker se mora vsak študent slednjič soočiti s slovitim »resničnim življenjem«, sem začel razmišljati tudi o tem, kako mi bo študij koristil na prihodnji poti. Sestavil sem naslednji seznam razlogov, zakaj je klasična filologija v sodobnem svetu tako τέχνη kot παιδεία.« (Liam Kinney)
