Ekskurzija v Trst

V četrtek, 9. maja, smo odšli na enodnevno ekskurzijo v Trst. Spremljali so nas profesorji Ičo Vidmar, ki je dal pobudo za ekskurzijo, Gorazd Kovačič, ki se je radovedno pridružil, ter Igor Škamperle, ki je doma iz Trsta in nas je vodil. Sprva je kazalo na dež, padavin pa ni bilo in vse je šlo v redu. Na takšen simboličen datum − 80. obletnico konca druge svetovne vojne, zmage nad nacifašizmom in dneva osvoboditve Ljubljane – se spodobi, da ni bilo slabega vremena in je tudi zares posijalo sonce. Kot smo slišali, je bil Trst ob koncu druge vojne osvobojen skoraj deset dni pred Ljubljano, ker je Tito velik del svoje vojske usmeril proti Trstu, da bi se po sklepih AVNOJ-a popravila krivična Rapalska meja, ki je po 1. svet. vojni velik del slovenskega ozemlja (celotno Primorsko, del Notranjske, Istro in polovico Kvarnerja) pripisala Italiji. 

Trst ima kompleksno zgodovino, zelo primerno za sociološki študij. Ima svoje svetle in temne strani. Tokratna ekskurzija se je posvetila bolj svetlim plastem družbenega bivanja v Trstu. Profesor Kovačič je vprašal, zakaj ne obiščemo nacističnega taborišča Rižarna, ki so ga v letih 1944 in 1945 upravljali Nemci in v njem usmrtili okoli 2000 Slovencev, Hrvatov, Judov in drugih. Obisk kraja, ki je danes zgodovinski park z originalnimi prostori taborišča in celicami na obrobju Trsta, bi zahteval polovico dneva in smo to prihranili za drugo priliko. O tržaški zgodovini in Slovencih je sicer veliko študijske literature. Posrečene eseje, ki opisujejo alternativno zgodovino, je v zadnjem času napisal Dušan  Jelinčič: Tržaške prikazni, ZTT, Trst 2019. Priporočamo. Za »svetli« obisk Trsta pa priporočano dober vodnik: Kako lep je Trst, avtoric Erike Bezin in Poljanke Dolhar, Ztt, Trst 2011. 

Obisk mesta smo začeli ob morju. Tudi to se spodobi. Čeprav je Trst fizično in družbeno močno povezan s kraškim zaledjem in je bil zgodovinsko dolga stoletja del Avstrije (do leta 1918, ko pripade Italiji), ima morje za Trst in njegove ljudi (in za družbeni razvoj) velik pomen. V vseh pogledih. Pot po Trstu smo tako začeli na pomolu San Carlo, na katerega se v svojem ciklu ljubezenske lirike navezuje Dragotin Kette. Danes se pomol imenuje Audace (Drzni), po bojni ladji italijanske mornarice, ki je priplula v mesto novembra 1918. To je bil prihod Italije. Avstro-Ogrska pa je razpadla. 

Sprehodili smo se na glavni trg, nekoč Piazza grande (veliki trg), danes Piazza Unità d'Italia (trg zedinjenja), kjer smo si ogledali znamenito Fontano štirih rek in štirih celin sveta (iz leta 1755), kip Karla VI., očeta Marije Terezije, ki je Trstu dal status svobodnega mesta brez carine, kar je omogočilo trgovski in finančni razvoj mesta. Videli smo fasade treh upravnih palač (občine, dežele Furlanije Julijske krajine in državne prefekture). Pa tudi balkon, s katerega je Mussolini leta 1938 razglasil protijudovske rasne zakone, ki jih je namenoma objavil tu v Trstu. Na občinskem zvoniku pa bijeta uro in čas dva bronasta kipa, ki ju lokalna kultura imenuje Mihec in Jakec. Brez ironije. 

Na bližnjem trgu pred gledališčem Verdi smo popili kavo. Ta je v Trstu posebej dobra. V knjigarni smo bili nad razstavljenimi knjigami prijetno presenečeni, ker se veliko knjig (v italijanščini) loteva tem Balkana in srednje Evrope. Tudi to je posebnost Trsta – vrata vzhoda in zahoda, severa in juga. Po notranjem hodniku/galeriji smo se sprehodili čez palačo Tergesteo, kjer so sredi 19. stoletja imeli sedež Slavljanska čitalnica in Slavljansko društvo, ki je povezovalo pripadnike slovanskega porekla (predvsem Slovence, Hrvate, Srbe, tudi Čehe). Društvo je najprej vodil Jovan Vesel Koseski. Na drugi strani smo na Borznem trgu videli imenitno fasado stavbe Casa Bartoli, ki jo je v secesijskem slogu Liberty zgradil arhitekt Maks Fabiani, doma s Kobdilja na Krasu, uspešen na Dunaju in osebni prijatelj prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ubitega v Sarajevu leta 1914. Pomežiknili smo kipu Merkurja z mošnjičkom in kislo pogledali novejši kip pesnika D'Annunzia, ki sedi na klopci, globoko zamišljen. Postavili so mu ga l. 2020, ob stoletnici njegovega pohoda z legionarji prostovoljci na Reko. O tej nasilni avanturi, ki je v živo napovedovala »estetski«družbeni stil fašizma, je mlajši hrvaški režiser Igor Bezinović letos naredil živahen dokumentarno-igrani film »Fiume o morte« (Reka ali smrt). To je bil takratni slogan italijanskih nacionalistov. Gabriele D'Annunzio s Trstom nima nobene posebne zveze. Jo pa ima Trst z ideologijo tako imenovane vzhodne meje (za Italijo). O tem pa so na voljo celi arhivi. 

Na ulici Cassa di Risparmio smo šli mimo zgodovinske krčme (betola po tržaško), danes je to Buffet da Pepi (sciavo), ki jo je nekoč vodila slovenska družina Tomažič. Sin te družine je bil Pinko Tomažič, zavzet upornik proti fašizmu, ustreljen na drugem Tržaškem procesu leta 1941. Z njim so bili, s strani Posebnega sodišča za zaščito (italijanske) države, obsojeni in ubiti – na Opčinah pri Trstu – tudi Ivančič, Kos, Bobek in Vadnjal. Izbrani so bili iz krajev od Bovca in Baške grape do Ilirske Bistrice in Trsta (celotne Primorske!). Iz iste družine Tomažič pa je bila l. 1944 v skrivnostnem umoru ubita tudi Pinkova sestra Danica Tomažič, skupaj s partnerjem Stankom Vukom in še enim, ki je bil slučajno zraven. Umor se je zgodil v stanovanju na ulici Rossetti. O tem je Fulvio Tomizza napisal roman (Zaročenca iz ulice Rossetti). Naročilo tega delikta ostaja zagonetno vprašanje, ker vse kaže, da je prišlo s strani službe VOS, ki je vodila OF za Primorsko. Zakaj? To je daljša problematika, ki smo jo tokrat pustili ob strani. In šli v svetovno znani center kreativne mode oblačil. 

Strokovno nas je po muzeju vodila in nam stvari razlagala gospa Sanja, ki to področje dobro pozna.       

Po ogledu Fashionlands – Clothes Beyond Borders, kjer smo se zadržali dlje časa, smo se sprehodili mimo Velikega kanala in trga Ponte Rosso, kjer je v »zlatih letih« Jugoslavije ('70, '80), kraljeval in cvetel pravi jugo-bazar. Tudi Ljubljančani so takrat pogosto hodili v Trst. Imeli so kaj kupiti in vse so poznali.  Blizu trga stoji srbska pravoslavna cerkev, na mostu pa kip pisatelja Joycea, ki je kakih deset let živel in pisal svoje zveriženo pletene in težko berljive romane v Trstu. Pohiteli smo na še en zgodovinski trg, Trg Oberdan, kjer smo obiskali slovensko Književno središče, oziroma knjigarno. Urednica založbe Mladika Nadia Roncelli in gospa prodajalka sta nam povedali nekaj o slovenski književni dinamiki v Trstu in delu v knjigarni. O zgodovinskem kontekstu kraja je kratko, a izčrpno knjigo napisal pisatelj Boris Pahor: Trg Oberdan, Slovenska Matica, Ljubljana 2006.

Nato smo se sprehodili mimo Narodnega doma, ki so ga Slovenci v Trstu zgradili l. 1904 po načrtu Maksa Fabianija in ki je bil zaradi svoje polifunkcionalne vloge inovativna in mogočna stavba v središču mesta, kjer so domovala mnoga društva, knjižnica, slovensko gledališče, banka, restavracija in hotel. Fašisti, ki jih je vodil nasilni surovež in nacionalist Giunta, so stavbo julija 1920 v celoti požgali in uničili. Lekarnar Roblek je ob tej priliki med begom pred plameni skočil z okna in umrl. Po njem se imenuje Roblekov dom na Begunjščici nad Bledom. Po sto letih sta se tu srečala italijanski in slovenski predsednik in Italija je stavbo vrnila slovenski skupnosti v Italiji. Njena nova vloga še ni določena. 

Pošteno lačni smo prišli nazaj na Ponte Rosso (Ruski most), kjer smo imeli prosto za kavo in prigrizek. Nekateri so se srečali s srbskimi študenti, ki bivajo v Trstu. 

Popoldne: peš smo se povzpeli na grič Svetega Justa, kjer je bil antični forum.  Tu smo si ogledali stolno cerkev iz srednjega veka, ki se ponaša z lepimi mozaiki in več slikami. V 15. stol. je tu služboval škof  Enej Silvij Piccolomini, ki je nato postal papež in je s Friderikom III. Habsburškim po padcu grofov Celjskih  ustanovil škofijo v Ljubljani. Knjiga o Piccolominiju in njegovem stiku s slovenskimi deželami je izšla nedavno (Mohorjeva, 2025).  Časa za lapidarij ni bilo. Mimo hiše, kjer je živel Primož Trubar, ki je bil v Trstu posvečen, smo se spustili po stari tlakovani cesti v staro mesto. Šli smo mimo Riharjevega slavoloka (Arco di Riccardo), ostanka iz rimskih časov, ki nosi ime po Rihardu Levjesrčnem, ki se je tu skrival med vračanjem s tretjega križarskega pohoda v 12. stol. Od zunaj smo pogledali še staro cerkvico svetega Silvestra in mogočno baročno cerkev Marijinega zdravja (Madonna della salute).

Kratek postanek v Cavani, za sklepno kavo in pivo. Nato na Rive (na obalo), kjer nas je pričakal avtobus. 

Vse to je bil le prvi grižljaj. V Trst bo treba še iti.