Feministična tura po Ljubljani

V stalnici že običajnega vzdušja zbeganosti in zmedenosti in navzlic trenutnim razmeram, smo se pretekli teden odpravile na sprehod po Ljubljani. Ta je bil na srečo, ravno obratno, pospremljen z zelo jasnim sporočilom o tem, koliko neslišanih in utišanih glasov skriva mesto, ki ga menda vsi tako dobro poznamo. Utišani glasovi žensk so del zgodovine in del sedanjosti. Vprašanje enakih možnosti, povezanih s problematiko spolne neenakosti, je še vedno aktualno in nerazrešeno področje družbe, v kateri bivamo.

Koliko nepopisanih zgodb, povezanih z življenji žensk, se skriva za pročelji hiš v naši prestolnici?!

Na Gornjem trgu, na primer, je bila ustanovljena dekliška šola, kjer so bila dekleta prvič v slovenskem prostoru deležna enake laične izobrazbe kot dečki. K zametkom opozarjanja na različne oblike družbenih diskriminacij se vpisuje zgodovina še vedno aktivnega ŠKUC-a. Tu je delovalo prvo slovensko in tedaj tudi jugoslovansko gejevsko in lezbično gibanje. Nekaj hišnih številk naprej nas je pripeljalo do Starega trga in nekdanjega prebivališča Lili Novy, ki je bila prva lirična pesnica na slovenskih tleh. Živela in ustvarjala je v času, ko se je pisanje smatralo kot dejavnost, ki je primerna zgolj za moške.

Na Novem trgu pred Slovensko akademijo znanosti in umetnosti (SAZU) ter Znanstvenoraziskovalnim centrom smo, če gre verjeti podatkom uradne spletne strani SAZU, ozavestile trenutno stanje neenakosti, ko smo bile seznanjene s podatkom, da so med rednimi člani zgolj štiri redne članice, medtem ko je članov tega imenitnega kluba kar štiriinšestdeset.

Gospodarstvenicam in podjetnicam se v preteklosti ni godilo veliko bolje, o čemer priča zgodba Josipine Šumi in njene hčerke Evgenije, lastnic tovarne sladkarij z istim imenom, ki sta, kljub takratnemu patriarhalnemu odnosu do žensk, uspešno vodili tovarno. V parku Zvezda danes stoji spomenik, ki obeležuje čas okupacije Ljubljane leta 1943, ko so ženske na štirih mestih v Ljubljani protestirale proti tedanjemu okupatorju. V istem parku je postavljen spomenik, za katerega velja, da ga je ustvaril Jože Plečnik, govori pa se, da naj bi bil spomenik izvirno delo ene izmed njegovih učenk.

Sami najbrž zlepa ne bi odkrili ulice ob robu Maximarketa, ki na prvi pogled sploh ne izgleda kot ulica in ki je edina ulica v centru Ljubljane poimenovana po ženski, Josipini Turnograjski. Pred Slovenskim parlamentom pa nam je strukturna kompozicija pročelja, ki naj bi predstavljala enakost delavskega ljudstva, razkrila prenekateri vidik spolne neenakosti. Obujanje skritih ženskih zgodb se je zaključilo na Wolfovi ulici, kjer smo skozi ograjo odkrile očem skoraj neviden kip Primičeve Julije in nekaj besed namenile tudi Ani Jelovšek.

Feministična tura razkrije tako pozabljene trenutke preteklosti kot tudi odpira, problematizira in opozarja na še vedno aktualno in vedno znova porajajočo se problematiko spolne neenakosti.

Laura Levec  

Ljubljana, 19.10.2020                                                                                                        

Kako navdihujoče lahko delujejo takšni dogodki priča odziv Nine Cigale, ene od udeleženk ogleda, ki je v svojem odzivu organizatorki Milici Gaber Antić napisala sledeče:

»Moram vam sporočiti, da je bila včerajšnja tura nad vsemi pričakovanji! Tema, vodička in nove informacije ter pogledi, ki smo jih lahko prejeli včeraj. 
Hvala za to priložnost in upam, da boste še veliko generacijam omogočili to turo. Meni osebno je koristila tako pri študiju kot tudi pri novih idejah za poezijo in zgodbe, ki jih pišem. Moram povedati, da sem se pripeljala v Ljubljano samo za turo, in vsak prevožen kilometer je  bil vreden.«